V pristanu

Srečali smo se skoraj po naključju na Ugljanu sredi poletja. Bili smo zagoreli in tako fotogenično brez skrbi. Posodila sem ji krilo. Ker to delamo prijateljice.

Po vetrovnem dnevu, je bil Jadran hudo razburkan. Z močnim vetrom se vame pogosto naseli drama. Malenkost tesnobe in adrenalina. Del mene bi plesal, drug del pa se skril v varen objem. Tako je od vedno. Ko začutim nevarnost, me najprej zabava, potem si želim v pristan.

Kako toplo je pri srcu, ko se zaveš, da si otroku pristan. Kraj, kjer se na celem svetu počuti najbolj ljubljen in najbolj varno. Občutek, ki se počasi seli vanj, da lahko odplava na odprto morje.

Hvala Polona, Blaž, Tinkara in Maruša!